toliko dni, ur in minut je minilo odkar sem nazadnje obiskala ta moj prisrčen prostorček. ampak res nisem imela časa, da ga obiščem in vanj kaj dodam.
zadnje čase samo delam in zbiram dinarčke za nov domek v ljubljani. še dobra dva tedna pa bom tamle, na novem teritoriju, cela zgubljena. kr strese me, ko se spomnim, kaj vse me lahko čaka in kaj vse se mi bo dejansko dogodilo.
zadeva je namreč takšna, da sem se po dolgem razmišljanju odločila, da hočem študirat in, da bom študirala. zato grem v ljubljano, študirat fotografijo. o portfoliu sem se že šla pogovarjat z osebami, ki se dejansko spoznajo na fotografijo in pravijo, da moje fotke niso baš nešto. najbrž res. ampak zato najbrž želim izobrazbo v tej smeri, a ne? o tem ne bom več govorila, vsaj do naslednjega meseca ne.
iskanje stanovanja in službe me čisto malo živcira in moram priznat, da se mi resnično ne da tega več počet. najraje bi mela kakšnega asistenta, ki bi mi vse uredil, jaz bi bla pa čisto srečna. "sanja svija o koruzi."
ne maram čakanja, negotovosti, nesigurnosti, ne maram, da ne vem kaj bo čez dva tedna. dva tedna! lahko se zgodi največji zajebek ali pa bo vse vredu. v bistvu sem hotela rečt, da bo mene pokopala moja namišljena karma, stvari se bodo pa uredile. ne morem se sprostit, ne morem uživat, ne morem razmišljat o dobrih stvareh. po glavi mi hodijo samo šola, služba in flet. zakaj se ne more vse takoj uredit? takoj, ko si jaz to zamislim in potem sploh ni več nobenih dilem. bi vsaj vedla kje sem.

mogoče bom lahko oktobra malo bolj trezno razmišljala in dejansko kaj pametnega povedala in zanimivega pokazala. do takrat pa se lepo imejte.