Knjiga mene briga

pozabila sem že, kako zanimiva so lahko dela paula coelha. v sredo in četrtek sem požirala črke njegove knjige brida, ki v bistvu ni nič posebnega. ampak on ima nek zanimiv, privlačen način pisanja. besede, ki jih sestavlja v stavke, so tako zanimive. in iz njih nastaja tako zanimiva zgodba. čeprav, zgodba niti ni najbolj pomembna. pomembne so pisateljeve misli, ki  nam jih tako lepo, nežno, potuhnjeno polaga na papir porumenel od nešteto bralcev, ki požirajo  njegove besede. v knjigi brida se razpiše o ljubezni. vmes vpleta še čarovništvo, boga, magijo... ampak, pri ljubezni je tudi to prisotno. drugače si res ne znam razlagat tega, kako je mogoče, da imam jaz mojega najboljšnejšega tako zelo rada...

Paulo Coelho pravi: Neki anonimen tekst izročila pravi, da lahko ima vsak človek v svojem bivanju dve možnosti: graditi ali saditi. Graditelji se lahko zadržujejo leta in leta ob svojih nalogah, ampak nekega dne, končajo kar so delali. Takrat se ustavijo in ostanejo zaprti med svoje stene. Življenje izgubi smisel, ko se gradnja zaključi. Obstajajo pa tudi tisti, ki sadijo. Ti včasih trpijo zaradi neviht, letnih časov in le redko počivajo. Vendar v nasprotju z zgradbo vrt nikoli ne neha rasti. In četudi zahteva vrtnarjevo nenehno pozornost, hkrati dopušča, da je življenje zanj velika pustolovščina.

za vse moderne ljudi, ki se jim povrhu še ne ljubi do knjižnice ali knjigarne, so njegove knjige na voljo tukaj

jaz pa komaj čakam, da grem spet v knjižnico in "odkrijem" še kakšno njegovo knjigo. do takrat pa bom pridno delala, raziskovala pinterest, jedla, pila, se igrala in bila lepa. lepa, ker sem pač lahko... 
niti glasbe ne bo manjkalo. zadnje čase imam glavo polno strahov, misli, skrbi, premlevanj, odločanj, pomislekov in odločitev in paše mi klasika. paše mi klavir. in čelo. dve čudoviti glasbili, ki mi lahko zraven odličnega petja postavita kocine pokonci.
uživajmo v dnevih, ko se da dihati.